Vsa sveta bo, kot je takrat bila, ko je iz Sonca večnega izšla, da ti ne bo nikdar nikoli žal, da si mi svojo lepo dušo dal!
Kako ti morem dati malo sreče! Za dolge dneve, ko si me iskal, za vse noči, ko si o meni sanjal, za negotovost vso, za ves brezup, ki si se v njem, kot hrast v viharju sklanjal za tvojo trpko, žalostno mladost, ki je vsa lepa, vsa podobna moji, za brez števila čudežnih lepot, ki dan za dnem jih gledam v duši tvoji za silno dušno in telesno moč, ki meni si poklonil jo ljubeče, za tvojo nežno vdano toplo skrb kako ti morem dati malo sreče!