V Širokem potoku Pojdem čez zeleno polje tja v samotno senožet, da pozabim ran, ki seka jih v srce krivični svet S hrupne ceste po stezici mehki skoz grmovje grem. Sapica poda mi roko, sprejme v nežni me objem Tik ob stezi me pozdravi delavnih mravljincev grad. Vsi so urni, pridni, spretni.