Ropar kragulj kot izstreljena pšica plane iz temnih, samotnih goščav v zraku okrene se roparska ptica, z neba škrjanček omahne krvav... Tam za goro zašumijo vetrovi; toča se vsuje na cvetne ravni mrtvi so travniki, pusti vrtovi, lilija strta na gredi leži... V rušo zeleno na širni livadi virček izdolbel nešteto je rup v njih pa strupeni se skrivajo gadi in mi izlivajo v čašo svoj strup.