Moj ded Petdeset let je v tovarni umiral in delal za druge kot vol; nikdar se smejal ni, nikdar se upiral, po šihtu je sklonjeno šepal domov. Tih je in skromen, navajen trpljenja, da skoraj govorit ne upam se z njim; vsegà naveličan, sit vsega življenja, zajetega v bol in tovarniški dim. A kadar ob vinu mu v žilah vzkipi, takrat bi vso plačo naenkrat zapil in dolg svoj tovarnarju vrnil s pestmi, z veseljem ‒ ko psa bi takrat ga ubil.