Na pranger obešen obraz je vsrkaval mimoidoče krivde in jih mesil v kruh. Z dolgimi odmevi poglobljene molitve in v nežen šopek speti koralni spevi so krasili ladjo; ptice v zakotju so začutile nemoč svojih puhastih kril. Glas ni bil človeški, čeprav se je iztočil iz žalostnih človekovih ust.