Bledó je lice kakor mramor, v očéh se svetijo solzé in vele ustnice otožno, ljubeznipolno govoré:
”Ah dete, ljubo dete moje, -- zakaj bojiš se majke ti? Saj ti si v grob me zakopala, iz lic mi izsesala kri ...“ -- Ah ne, ne hodi več od tukaj, samó nocoj ne, ljubček moj; takó mi je ledeno v prsih ...