Iz moje samotne, grenke mladosti, vse polne ponižanja, polne bridkosti, se svetijo tiho tvoje očí; v nelepem življenju sled Neizrekljivega, sredi večne smrti sled Večnoživega, luč neugasljiva sredi večne nočí.
Ves še majhen in slab sem zadel na rame trpljenja križ, pripravljen zame; moje mlade očí so gledale v noč - so gledale, glej, in tam je vstajala, da tam od izhoda je luč prihajala - že sem te slutil trepetajoč.