Tako sem torej lepo in jasno povedal, zakaj imam dopadajenje in radost nad svojimi verzi in zakaj jih - četudi s prikrito sramežljivostjo - pošiljam vnovič med ljudi ... Človek časih zadremlje in hipoma se mu zazdí, da prihajajo od nekod, Bog vedi od kod, pesmi velikonočnih zvonov, pesmi njegove mladosti. Čudovito mehko mu je pri srcu in takrat začuti jasno kakor nikoli, da mu je nekaj izginilo, da je živel nekoč lepo, vse lepše življenje, in da tistega življenja ne bo več nazaj.