Preveč natanko gledajo moje razočarane, umazanosti in vsakdanjosti navajene oči, da bi mogle še kdaj mirno sanjati ter si domišljati nad stvarmí rožnobarven pajčolan, ki ga je bilo bridko izkustvo že davno vzdignilo. Preveč je vse razpokano in razbito v moji duši, da bi mogli biti glasovi, ki prihajajo iz nje, polni in čisti: slišijo se sredi najlepše pesmi hripavi disakordi, sredi lepe melodije se zasmeje grenak in hudoben smeh.
Ali kljub vsemu temu mi je takó daleč, ah takó daleč do resničnega filistrstva, do tiste ledenomrzle, zlobne in nizkotne modrosti, ki je last izkušenih in zadovoljnih ljudí, udomačenih v blatu in smradu.