Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!” Ne zapusti nobeden ga v ti sili, molčé orožje svoje vsak si vzame, strahljivca v celem ni imel števili; al komej vrata so odprte, vnáme se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih močjo objame. Tud′ on se je zanesel na njih spanje, prelesti mislil je ozidje grada, in ponevedama planiti nanje.