Sonetje nesrečeO Vrba! srečna, draga vas domača O Vrba! srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; de b′ uka žeja me iz tvoj′ga svéta speljala ne bila, goljfiva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srcé si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjov nótranjih b′ igrača! Zvestó srcé in delavno ročico za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka, pred ognjam dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval ‒ svet Marka.