Od zóra srečen upaš do večera, de bo vid′jóča nje podoba blaga, in ko ti že priteče smrtna sraga, se še zaúpljiv k nji pogled ozéra. V nebesih nje oči jaz videt′ menim, kadár predrznem vanje se ozreti, dva jezna keruba z mečam ognjenim. De bi ne žalil je v vednem trepéti, bežim jaz revež pred poglédam njenim; noben mi žark v življenja noč ne sveti.