Iz krajov niso, ki v njih sonce sije; Cel čas so blagih sápic pogrešvále, Obdajale so utrjene jih skale, Viharjov jeznih mrzle domačije. Izdíhljeji, solzé so jih redile, Jim moč so dale rasti nevesélo, Ur témnih so zatirale jih sile. Lej! torej je bledó njih cvetje velo, Jim iz oči tí pošlji žarke mile, In gnale bodo nov cvet bolj veselo.