Lenora brž planila je, na kónja je zletela, s prebelimi rokami se preljub′ga poprijela; in udri, udri, klop, klop, klop se urno spústita v kolop, de sape ji zmanjkuje, in podkev iskre kuje. Na levi, desni strani, glej! kak spred oči leteli so logi, travniki naprej, mostovi kak gromeli! ‒