Lenora gór′ in dóli vse je vrste oprašála; al zanj ne ve noben, kar je jih vojska dám poslala. Armada komej je odšla, Lenora vrže se na tla, lase si črne ruje, se grozno togotuje. K nji mati skrbna prileti: “Bog vsmíli se!” zdihuje; “O káj ti je, o ljuba hči!”‒ jo srčno objemúje.