Sem obesil závolj tebe dókaj časa uk na kljuko; treba prečuváti bóde več noči s prižgano lúčjo, dolgo si glavó beliti, de popravim spet zamudo; vender to bi še prenesel, to še ni narveči húdo. O, predpust! ti čas presneti, de bi več ne príšel v drugo! Si omožil dókaj deklic, in med njimi mojo ljubco, mlado deklico nezvesto, lepo Reziko nemškuto, za katero rad bi dal bil kri, življenje, svojo dušo.