V O noč brez sladkega miru in spanja, v nemirih strastnih hrepenenj prečuta, ko ure za minuto se minuta je vlekla enolično brez nehanja. »Nocoj te bom čakála kraj zidanja v bližini morja. Tam je pot nasuta, ob poti pa stoji samotna uta,« tako je rekla, dražestna kot sanja.