II Dovolj je, demon, dalje ne govori in duše mi s klevetami ne mori ti nevoščljivec, rad bi jo pričrnil, od mojega srca jo rad odvrnil. »Ti črv pozemeljski, ti človek nori, o slepec ti in tvoji lepi vzori! Glej, s tvojim srcem rad bi pamet strnil in golo ti resnico rad odgrnil!...«