Pogledov žarnih tvojih, najmileja, želim in ustnic méda, lic miline, a kaj - ko je med nama taka meja, ki je ne tvorijo bregov strmine, ki jo nemilost tvoja le nareja, ki meni vedno begaš iz bližine.
Vijolica V krasnì živela je nekdàj poljani, kjer v travah se srebrn potoček vije; metuljčki, videti nje lepotije, in drugi ljubčeki krog nje so zbrani. Zato upre očesci k nebu vdani, naj reši jo nevarne tovaršije, naj jo v samoto tiho, revo, skrije, ker zdaj v nevarnosti je neprestani.