Ko se je gnetel ljud naprej, in jaz sem v blatu kdaj obtičal, o, to pljuval je fej in fej, o, to me je z jezikom bičal! Pomislil ni in ni ga sram, da s pljunki in stopinjo trdo na prašno pot življenja sam namešal mi je blato grdo. In ko sem vstal, morda je kdo bodočnost lepšo mi obetal, a klelo jih je sto in sto, da sem za njimi jo prikretal.