Epigon Kadar bom v tihi zemlji spal, in grob preraste gosti mah, nov vek na zemlji bo sijal, na mojih pesmih ležal prah. Da dolgčas bi pregnal, morda odpre jih kdo, prebere kaj, namrdne se, pogleda v tla in vrže jih mrmraje v kraj. »O nedomiselni poet, med dvema dobama viseč razumel nisi svojih let, razumel ne bi naših več.