Glej, in vspnè se jim kraljevi oča, Ozre v svoje se sinove mlade Zadnje zbere še močí telesne, Pa besede govorí jim táke: »Vsprími Bog vas, oj sinovi moji, Deca moja, nade moje sladke! V Vélegrad ste sveti sèm prispéli, Pa krog mene ste se vérno zbrali, Da pozveste zdaj mi ‒ oporoko. O, da vam bi moji zadnji glasi v dušo segli in srcé globôko, Da bi svoje vam besede zlate Vdolbsti mogel, ko kipárja dléto Črke vdolbe večne v trdi marmor!