V čumnáti na klopi sedi, Zamišljena gleda skoz ôkno In lice ji lepo bledí. In mati ji stréžejo stara, Ujámejo vsak njen vzdihljáj, Sto čudnih zdravíl ji varíjo, I sladki gomilični čaj. »V Petróvče na božjo pot pojdeš, Popeljem se sáma s tebój; Marija gotovo te zvrači, Če tamkaj poklekneš pred njój.«