nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Romeo in Julija, poved v sobesedilu:
Zjutraj, zvečer, podnevi in ponoči, domá in v družbi, zunaj, bdéč in spéč sem mislil zmirom, kak bi jo omožil. In zdaj sem ji zares izbral gospoda, iz knežjega rodú, bogatega, lepó vzgojenega in mladega, vse polnega lastnosti viteških, možá, da sploh ni boljšega mogoče - pa glej, ta abotna, jokáva stvar, ta vzdihujoča punica iz cunj se brani sreče in se izgovarja: ”Ne maram se možiti - in ne morem ljubiti - in premlada sem - in prosim, da oprostite.“ - Dobro, oprostimo, če nočeš!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani