Jaz sem zmerom rekla, da ta bolezen sčasoma mine; le potrpite, gospá Makova, kakšna krasotica bo še iz njé ... MAKOVKA: Tako malo imam upanja; bleda je kakor rjuha in nobena stvar je ne veseli. Samo časih se za trenotek malo popravi, da človek že pričakuje najboljšega, - ali takoj spet vse izgine.
VRANČIČEVKA: Žalostno, res žalostno; lahko si mislim, koliko je to trpljenja.