VRANČIČ: In kakor v pravljicah, ”imela ni ne očeta ne matere“; zató ni bilo nikogar, ki bi jo prašal, čemú jokain čemú je sama, namesto da bi se veselo zabavala, kakor drugi navadni ljudjé. To je bilo slabo, zeló slabo ... Zakaj v njenih sanjah je vzrastel svobodno drug svet, - in kadar je pogledala slučajno krog sebe, zdelo si je resnično življenje zoprno in gnusno ...