Kakor bi bila slepa, vodi jo vedno isto hrepenenje in ona se mu ne more braniti. Človeku se zdi lepši in jasnejši vsak trenotek, ki je že daleč za njim in čaroben vsak kraj, o katerem se bojí, da ga je za zmerom ostavil; in Pavla je pozabila, da se je čutila tukaj zapuščeno in nesrečno. Napósled pa je mogoče, da se je streznila in to bi bilo zanjo še strašnejše.