Vstane nenadoma in govori zvonko Kaj ni to znamenje bolezni hude, da sem se s tiho, sramežljivo slastjo napotil v to dolino šentflorjansko? Da sem ti jo pokazal s tako gesto, kot da bi materi nevesto kazal? Da sem pozabil, da ne mislim nič, kakó sem jokal po teh belih cestah, kakó so me gonili kakor psá in tepli me, otroka, kakor vola pred plugom!