O, ti ubogi, ti otrok sonca in pomladi, kako sem bila žalostna zaradi tebe! Kod si hodil, kam si se izgubil? ... Zdaj pa misli, da sanj ni več, da je veselo jutro, polno luči in pesmi ... in da nikoli ni bilo tiste noči, in da nikoli ni bilo mene, da je bila pravljica, iz vročice rojena, v bolezni izmišljena ... ali, da je bila senca, ki hušne čez pot: človek postane, se ozre plah, nato gre prepevaje dalje ... DOLINAR: O Vida - kje si, kam si se mi izgubila, kam si ušla brez slovesa?