Komaj si ugledal spomladansko sonce, so že veselejše tvoje oči, so lica že toplejša, prej tako bleda ... Zasanjalo se ti je le za eno samo noč, za tisto lepo noč ... in komaj si me ljubil, je bilo že trpljenje v tvojem srcu, je bila bolezen v tvojih očeh ... O, ti ubogi, ti otrok sonca in pomladi, kako sem bila žalostna zaradi tebe!