VIDA gre tiho k njemu in se skloni blizu do njegovih ust; šepetaje, kakor on: Dioniz, moj mali, moj srčno dragi! ... Ne misli name, ne jokaj po meni, ne kliči me ... DIONIZ: Ne hodi, Vida ... ne od nas ... VIDA: Ne boluj po meni, moj mali, ne išči me! ... Daljna, oj daljna je moja pot ... DIONIZ: Ne, Vida, odtod ... glej, na kolenih ... kakor svetnica usmiljeno ... VIDA: Zbogom, moj srčno dragi, najdražji!