BROŠ: Ah, vi ne veste, kako me žali, da nečete razumeti mojih namenov ... Glejte, prišlo mi je velikrat na misel, da je naposled vendar nekako žalostno, takole samotariti in preganjati se po svetu brez pravega doma. To ima človek ves drugačen užitek od življenja, če ima družino, kjer se lahko za trenutek odpočije in umiri.