KALANDER: Ko me je prešinila taka misel, sem prosil odpuščanja vse ščurke, ki silijo tja, kjer je zakurjeno. Malo da nisem zatajil svoje pameti za skledo žgancev, pa bi zameril drugim, ki jo tajé, svojo pamet, za celo tolsto kračo? Po mojem je stvar taka, da je človek najpoprej zato na svetu, da živi.