okno (1.001-1.100)

naj te iščem, kadar pade zagrinjalo na tvoje	okno?	...Zdaj si blizu mene, - čemu te ni k meni?	A
pričakovanju oddaljene, še nepoznane groze. Skozi	okno	je zasijalo sonce in naposled sem zaspal s potnimi	A
njegova široka postava je obsenčila skoro vse	okno.	Takrat sem vzel klobuk, zaklenil sobo ter	A
po prvem dimu sem vrgel cigareto v kot. Na	okno	sem se ozrl samo enkrat in celo takrat le mimogrede	A
svetlobo v svoji sobi; a kakor sem opazil, je bilo	okno	zaprto in zagrnjeno; izza rulet ni prisijal	A
odskakovalo, kakor mušice o poletnem večeru. Skazi	okno	se je videlo na čisto, mirno nebó, a nedaleč	A
še sončna luč, ki je sijala skozi omreženo	okno	v širokem pramenu, je bledela na zidu; in ženski	A
je bilo še tako temno, da je komaj razločil	okno.	Ampak že se je prikazala v oknu črna mreža, belilo	A
vzdramile šele, ko je pogledala zarja skozi	okno.	Vzdramile so se bolj bistre, bolj pogumne	A
širokim deblom bi me zaslutilo, samo če bi odprl	okno	v mestu, če bi se ozrl prod holmu ...Ko me je	A
na mehki poti. Zdaj bi slišala, če bi zaprl	okno,	če bi šel počasi po stopnicah, po trdem tlaku	A
zakaj si ostal doma, ko si videl skozi to odprto	okno,	da te čakam pod kostanji; kajti vsak človek	A
nelepi spomini ...“ Ozrl se je na klancu; eno samo	okno	je bilo še svetlo v krčmi in v svetlem oknu	A
Vrnil sem se v hišo. Vso noč je požvenketavalo	okno	v vetru. Kadar sem se predramil, se mi je zdelo	A
priplazil v bližino, pogledal je proti oknu.	Okno	pa je bilo svetlo. ”Ne spi!“ je pomislil	A
zdelo, da je stal in čakal do polnoči in čez;	okno	pa je bilo temno. Opotekal se je proti domu	A
. / stran 309 . / Ozrl se je proti oknu in	okno	je bilo svetlo; kakor živo oko je gledalo nanj	A
... o, in ura že bije! Ona morda zdaj ... njeno	okno	je bilo svetlo, od daleč sem videl ... morda zdaj	A
ali tudi je bila misel od Boga poslana. Skozi	okno	sem gledal, pa sem videl tam v dolini dvoje	A
napotil v svojo podstrešno izbo. Tam je odpahnil	okno	ter je gledal po dolini. Dolina pa je bila	A
govede ni škoda!“ Tako je rekel in je zaloputnil	okno.	--	A
hudo storilo tisto noč. Ko sem gledala skozi	okno,	se mi je zazdelo, da so zvezde nenadoma vse	A
”Francka!“ je poklical. Odprla je	okno.	”Dober večer, Francka, lahko noč, z Bogom	A
Tako je razsodil krčmar; zadovoljen je zaprl	okno	in je upihnil luč.--	A
/ stran 120 . / Zazdelo se mu je, da se je	okno	potihoma odpahnilo in da gleda nanj beli Grajžarjev	A
ne duha ni bilo. Takrat pa je ugledal, da je	okno	svetlejše in da je zunaj luč.Potegnil je zagrinjalo	A
udarila skoraj do okna. Krčmar je zaloputnil	okno,	ugasnil je svečo in se je skril pod odejo.Mraz	A
kozarec na mizo, cigan pa se je zakrohotal, da je	okno	zaklenketalo. ”O krčmar, o Elija, kam si	A
je odmaknil zagrinjalo in je pogledal skozi	okno.	Zazéhalo se mu je in vstal je počasi.	A
-- Krčmar Elija se je ozrl skozi	okno	in šel mu je mraz od lic do nog. ”Take procesije	A
planil v hrib že prvi beli plamen in je obžaril	okno.	Takrat je krčmar Elija vedel, odkod ta svetla	A
spreminjajo! Lansko leto si pogledal časih skozi	okno,	pa sem se od groze skril pod odejo!Zdaj pa lepo	A
sveče dogorevale in se je belilo jutro skozi	okno,	je Elija zaspal ter je spal do svetlega poldneva	A
naravnost v zastor in izginila skozi odprto	okno	na vrt. Župnik je gledal za njo z izbuljenimi	A
”Apage, satanas!“ Zaloputnil je	okno,	lomil je sopihaje in omahovaje do postelje.	A
razsvetljenja. Takoj je potrkal hudi duh na	okno	kaplanovo; in tudi kaplan je dal napreči, da	A
sem zakril oči in usta, kakor na ulici; eno	okno	je bilo razbito, drugo se ni dalo zapreti; če	A
in zadelana s travo in mahom; eno samo temno	okno	je gledalo na pokrajino.Vojak, ki je stal na	A
Prižgal sem svetilko in sem sedel za mizo;	okno	nad mano je bilo že temno, le časih, če sem	A
beloto v mojo izbo; samo visoko gori je bilo	okno	odprto in lepo frizirana ženska s širokim, zadovoljnim	A
smehljajočim obrazom je gledala name. Zaloputnil sem	okno;	v tisti dobi nisem maral širokih, smehljajočih	A
Zunaj je naletaval sneg in burja je trkala na	okno;	šel sem, da bi pobegnil domotožju, grenkobi	A
zunaj je naletaval sneg in burja je trkala na	okno,	v moji nezakurjeni izbi pa je bila vesela, sončna	A
do nizke krčme in študent je pogledal skozi	okno.	Mladi, golobradi ljudje so sedeli za mizo, polito	A
bodi milosten!“ Svetla luč je zasijala skozi	okno,	pozdrav in blagoslov iz nebes; obrazi so se	A
pobeljene; eno samo, zelo visoko in zelo umazano	okno	je gledalo na vrt; spodobno je bilo samo zagrinjalo	A
da bi mi dal tisto nazaj? Saj bi lahko skozi	okno	vrgel ... niso lonci!...“	A
zažvižgal, ko sem stopil v kupé; gledal sem še skozi	okno	ter pozdravljal svojo ljubico, ki je stala na	A
Detal je vstal in je gledal v drugo stran, skozi	okno;	tam, daleč morda iz speče vasi, se je svetila	A
družini, med brati, lažje bolniku med bolniki ...	Okno	moje izbe gleda na visoko, sivo hišo; komaj	A
V izbi, tesni in nizki, je bil mrak; skozi	okno	je sijala iz dvorišča bledotna, bolna svetloba	A
pozdravila, ki je že vsa v cvetju ... in moje	okno	me je pozdravilo in rožmarin na njem je zadišal	A
nobenega več. Kar ti pošiljam, sem vrgel skozi	okno	v blato; dal naj bi bil rajši beraču, ki bi	A
Jako čudno!“ Ozrl se je skozi	okno.	Deset korakov pod krčmo je tekla voda; velik	A
tisto hišo, kamor mu je bilo ukazalo srce.	Okno	je bilo zagrnjeno. ”Seveda je treba, da je	A
je bilo zagrnjeno. ”Seveda je treba, da je	okno	zagrnjeno!“ je pomislil Štefan. ”Petrin se pripravlja	A
je dospel natanko do tiste hiše, kjer je bilo	okno	zagrnjeno.Noč je bila, na ulici so gorele svetilke	A
Noč je bila, na ulici so gorele svetilke,	okno	pa je bilo temno.Stopil je v vežo in je šel	A
objokane tvoje oči.“ ”Zakaj se ozira na moje	okno,	kadar gre mimo?Zakaj ji stisne roko, kadar gre	A
ob polnem dnevu, nebo se je pooblačilo in na	okno	je potrkal dež.V izbo je stopila teta Mara,	A
njegovim obrazom in je šepetal. ”In zagrnjeno	okno	--“ ”Zmerom zagrnjeno.“ ”In slepa starka	A
biti živ človek! Namesto da bi pogledal skozi	okno	in da bi vsaj žalostinko zapelo njegovo srce	A
najtišje noči? Ali ne slišiš takrat skozi odprto	okno	glasov, kakršnih nisi čula prej še nikoli v	A
cigarete, če nima na srcu pretežkih skrbi. Skozi	okno	se je videlo jasno nebó in pod njim vse mesto	A
slutiš tam lica, ki si ga videlo že tisočkrat?	Okno	se je zasvetilo iz noči, dremavo, neprijazno	A
Župnik je govoril počasi in je gledal skozi	okno;	nato je posegel v žep in je podaril Mateju krono	A
klanec, mimo samotnih hiš. Le tupatam je bilo	okno	razsvetljeno, iz krčme so se čuli glasovi.	A
poslovil!“ Mati je napravila luč in je zagrnila	okno.	”E, Hanca, slabo se vedeš!	A
da je bilo komaj prostora za eno posteljo.	Okno	je bilo zastrto do vrha z nageljnom in rožmarinom	A
bil poslovil od matere, pogledal sem še skozi	okno	in sem šel dvakrat mimo; pa se ni ozrla ...Samo	A
njega?“ Oče se je zamislil in je gledal skozi	okno	z neprijaznimi očmi. ”Nič ne bo iz njega	A
ampak treba bi bilo, Hanca!“ Pogledala je skozi	okno	in si je ogrinjala ruto. ”Ali mu pojdeš naproti	A
Globel je spala, samo časih je pomežiknilo rdeče	okno,	polzaprto, zaspano oko. ”Ne pride!“ je izpregovo	A
II Narahlo je potrkalo na	okno.	”Hanca!	A
je vzdignila, blizu je bila že vas. Eno samo	okno	se je svetilo iz teme; visoko nad vasjo je ukal	A
časih na take reči ...“ Narahlo se je streslo	okno	in Mate se je zdrznil.Nemirno mu je bilo srce	A
pa je bila vas že visoko nad njim in svetlo	okno	krčme je gledalo z rdečim, krmežljavim očesom	A
... Ti nedolžna!“	Okno	je bilo temno, doteknil se ga je s čelom.	A
se je napotila proti pustemu domu ... Odprla je	okno.	Zvezde so se vžigale na mirnem, hladnem nebu	A
padala trudna v naročje, oči so strmele skozi	okno.	Večer za večerom, predno je upihnila luč, je	A
nemirno, veter je bil zunaj in je nalahko stresal	okno,	prišel je bil nenadoma preko hriba in je zdramil	A
jutro, ko je komaj zasijal prvi žarek skozi	okno.	Nato je ležal do poldne in vse telo ga je bolelo	A
potrkalo. Skočila je s postelje in je odprla	okno.	”Ali si prišel, Mate?“	A
storila porcelanasta vaza, da si jo zalučil v	okno,	tako da so se vsekrižem razsule cvetice in je	A
del vasí. Tu pa tam so gledali otroci skozi	okno	ali je sedela ženska pred pragom ; skoro vse	A
razbito pohištvo; nekaj so bili pometali skozi	okno,	drugo zavalili preko stopnic; veliko ni bilo	A
poglejte, prosim, skozi . / . / stran 150 . / tisto	okno!	On, bedak, se bo res okrenil, jaz pa ga udarim	A
so svečke ter postavili božičnico v kot pred	okno.	Pričakovali so še troje gostov in prišli	A
kabinet in se ozrla na Marna. ”Da, v kabinetu je	okno	odprto!“ je dejal Maren in se ni genil. Dorer	A
postelji, razširi svetle oči, kadar se odpre	okno	nastežaj in zaorgla spomladansko sonce svojo	A
Za plotom je ugledal vrt, nad vrtom zeleno	okno;	od okna pa so viseli košati nageljni skoraj	A
nageljni skoraj do tal. Komaj je ugledal tisto	okno,	je vedel, da je tam njen stan; zakaj njegovo	A
nobenega veselja, nobene zabave. Tam skozi	okno	pa vidim, kakó se sprehajajo in nič ne delajo	A
kakor bi ne bile moje; čisto lesene so ... Odpri	okno;	tako tema je tukaj.“ Vsak čas se je zazibal	A
če bi zgenila z roko, če bi morda odgrnila	okno,	da bi posijal mesec v kupe. Vračale	A
zasijale oči ob motnem spominu, ko bi se ozrl na	okno.	Šel je mimo in koraki so utihnili.	A
pozdravila, je okrenila glavo in je gledala skoz	okno	- v njenih mirnih očeh je odsevala večerna luč	A
partije. Preden sem se poslovil, sem zagrnil	okno	in prižgal svetilko.Ob slovesu mi je ponudila	A
vista genila. Temno je bilo v izbi, dasi je bilo	okno	odgrnjeno; zunaj je bila še noč in komaj da	A
z životom, predno odpre oči; odpahnilo se je	okno,	zahreščale so duri, kmet se je prikazal na pragu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani