nekdo (901-1.000)

mislila je na vse in nič. Nepričakovano je	nekdo	planil noter. »Jernej!« je jeknil tisti nekdo	A
nekdo planil noter. »Jernej!« je jeknil tisti	nekdo.	Kdo je to bil?	A
diha, medtem ko je prej imela občutek, da jo	nekdo	drži za vrat. Po tem opravku se bo usedla	A
Žuborenje vode? ‘	Nekdo	govori.Sicer govorijo nepretrgoma, a ta glas	A
»Je še dolgo ne mislijo izpustiti?« »	Nekdo	je rekel, da se tudi tebi že meša, ker se preveč	A
sprenevedanja, a tudi tesnobe spričo dejstva, da je	nekdo	izmed njih na kraju, ki so ga v šali imenovali	A
Kje si, moj od nekdaj ljubljeni?	Nekdo	hupa.Kako vztrajen je!	A
pojasnil Bogo. »Ta mokrega!« se je zarežal	nekdo.	»Rdeče,« je odvrnila Veronika.	A
Kaj bi zdaj radi?	Nekdo	me kliče, oglasiti se moram.’ Omizje je prepevalo	A
najbolj pozni uri se kje neslišno odpre okno.	Nekdo	pogleda ven, samo od strani, prikima in se umakne	A
koleni utiral pot naprej, ko ga je iznenada	nekdo	zgrabil za rokav. »Lej ga!	A
Rudiju je zastalo srce, ko je prebral: Pazite,	nekdo	vas je opazoval. Kaj je pa zdaj to	A
Rudolf Resnik. Na njegovo mesto si stopil	nekdo	drug.Nekakšen beden slabič.	A
še zgrbljeno gmoto na poti, zraven katere je	nekdo	klečal. Vse to je zajel v preblisku	A
cesti, vijoči se med sadovnjaki po kotlini.	Nekdo	je s počasnimi in nekako odmerjenimi koraki	A
»Nič, nič ...	Nekdo	mi jih je ukradel.Še včeraj sem jih imel v rokah	A
žalostno novico: smrt je obiskala Beli dvor,	nekdo	izmed Gradnikovih je umrl, kajti samo njim so	A
kjer se je presenečen ustavil. Na tleh se je	nekdo	zvijal in njegovo zamolklo stokanje je zvenelo	A
v naslednjem trenutku utihnile, kakor da je	nekdo	posegel vmes.Lovrek je nehote od strani poškilil	A
je kdo sploh utegnil odgovoriti, je v ozadju	nekdo	tlesnil s prsti in glasno vzkliknil: »Hoj, nekaj	A
zazrli na potemnelo hrastovino, ki jo je bil	nekdo	nahitro odrgnil s papirjem, da bi bile vreznine	A
iznenada in brez pravega razloga ga je bil	nekdo	udaril po licih, ki so mu gorela v skeleči bolečini	A
nekoliko potolažil in ob odhodu predlagal, naj gre	nekdo	z njim po zdravilo. Kljub tetinim ugovorom	A
glasovi in sporočali dolini žalostno novico:	nekdo	Gradnikovih je umrl, kajti samo njim so peli	A
škrjanček drobil svojo večerno molitev, za vodo je	nekdo	klepal koso - pek, pek - in s ceste je v drdranju	A
Po glasovih je spoznal svoje prijatelje. »	Nekdo	je pred hišo...!« je dejala zaskrbljeno mati Kotnica	A
splošnim odobravanjem razletela na tisoč kosov.	Nekdo	se je potegnil na balkon in z zvonkim glasom	A
prosim vas, razidite se,,,« »Ne,« zarjove	nekdo	v sredini, »nismo več hlapci...« »Nismo	A
je v roko časopis in prečital uvodni članek.	Nekdo	je prorokoval o silnih prevratih, ki trkajo	A
je zdelo vse drugače, kakor da je bil planil	nekdo	z vsemi štirimi ...Hodi z Bogom, Aleš, hodi z	A
izbe. ”Prišel je nekdó, vsaj skozi duri je	nekdo	pogledal!“ In bilo ji je mraz.	A
postrani in je izpregovoril godrnjaje. ”Pa še	nekdo	je bil tukaj!“ ”Kdo?“ je vzkliknil Aleš.	A
so stranske duri samo prislonjene in da hodi	nekdo	po cerkvi. ”Ni še pozno!“ je pomislil.	A
vsaj, kadar molim!“ Zazdelo se mu je, da ga je	nekdo	za suknjo potegnil, tako da bi se bil skoro	A
protestirali proti psovki, ki jim jo je bil vrgel	nekdo	v obraz: ”Vaterlandsloses Gesindel!“Kdo je bil	A
se ob blazinah, ko sta šla skozi veliko izbo;	nekdo	je zamrmral s postelje, otrok se je prestrašil	A
in je šla zapirat. ”Ne čakam dolgo, ko pride	nekdo	skozi vrt po pesku.Pogledam oprezno izza meje	A
v njegovi koži!“ je odgovoril fant. ”Kaj ni	nekdo	pogledal skozi okno?“ je vzkliknila krčmarica	A
te zaklenem v to izbo... ali tja doli, kjer je	nekdo	tulil nekoč?“ ”Saj so duri tam in tudi ključ	A
Tiha je bila noč, še zvezde se niso genile.	Nekdo	je zaukal na hribu -- kakor bela roka iz teme	A
zatisnil je oči. Kakor da se mu je sklonil	nekdo	preko rame, objel ga okoli vratu z rahlo roko	A
koprneti; mrtvec med mrtveci ...“ Daleč na hribu je	nekdo	zaukal, Martinec se je stresel in se je vzdramil	A
okusilo veselja, zato tudi ne bridkosti in gorjá.	Nekdo	mi je pravil, da so ga nekoč našli mrtvega v	A
sem! Poglej, Šimen, tja poglej, kaj ne stoji	nekdo	ob peči, tik ob mojem vznožju?“ ”Kdo bi stal	A
ko sem slišala čuden glas, kakor da je klical	nekdo	od daleč, od polja sem.“ Šimen se je začudil	A
popotnik je ostal v temi. Zdelo se mu je, da je	nekdo	govoril ž njim, da ga je bil nekdo prijel pod	A
je, da je nekdo govoril ž njim, da ga je bil	nekdo	prijel pod pazduho ter ga položil na gorko posteljo	A
mogel razločiti natanko. Nenadoma ga je zgrabil	nekdo	za roko ter mu je zaklical prav na uho:	A
je čuden strah. Zazdelo se mu je, da je bil	nekdo	govoril o smrti.On, popotnik, je ležal v trudnih	A
smrti. On, popotnik, je ležal v trudnih sanjah,	nekdo	pa je stal poleg njega in je govoril o smrti	A
skromno zeleno vejico in spominjaj se, da je	nekdo	mislil nate!“In ginjenost in solzen konec in	A
posedeli ter opravljali znance, kakor je šega.	Nekdo	je pravil o mladem profesorju Komarju, da je	A
kapajo temnordeče kaplje. Vsi planejo k njemu, a	nekdo	hiti po zdravnika. Veján se hipoma strezni	A
mimo razsvetljenega okna. Znotraj je igral	nekdo	na klavirju neko staro narodno pesem.In iz teh	A
sem poslušala, se mi je zmerom zdelo, da se	nekdo	potaplja. Onstran vrta, tam daleč, se je	A
ograje so se oglasili koraki. ”Kaj ne prihaja	nekdo,	Judit?“ ”Zakaj pa bi ne prihajal, če je cesta	A
mi je čudno ... Zdelo se mi je, kakor da bi se	nekdo	potapljal ... Stopiva v lopo!“	A
ničesar ne slišim.“ ”Zdelo se mi je, da je šel	nekdo	po stezi, da je zahreščalo tam na pesku ...“	A
sem se v stran, v lica pa mi je bilo vroče ...	Nekdo	je sedel v vozu ob moji strani, velik, debel	A
mučenika? Kakor tisti advokat, ki ga je zmerjal	nekdo	z norcem, pa nosi zdaj Kristusovo brado?Kaj	A
steklenimi durmi na balkon. ”Vlačuga!“ je zaklical	nekdo	zunaj s hripavim glasom. Hotela sem se nasmehnit	A
se odpirale in zapirale, naposled je prišel	nekdo	v kuhinjo inzlovoljen ženski glas je prašal	A
je bil one prejšnje besede izpregovoril čisto	nekdo	drugi tam kje za njim. ”Obilo otrok vam je	A
Zdaj me ni več.	Nekdo	drugi je zdaj.“-	A
Imela sem petak, čisto nov petak od gospoda. In	nekdo	mi ga je včeraj ukradel.Včeraj popoldne, ob	A
”Saj vem, da ti ne! Ali	nekdo	je pač bil, kaj meniš?Tam je ležal moj lepi	A
so ga nosile, kamor je bilo. Nenadoma ga je	nekdo	od zadaj močno udaril po rami ter ga siloma	A
se vzbudim in sem sama in se mi zdi, da stoji	nekdo	v kotu in gleda name ... In kakor me je zdaj zmerom	A
vrnil; zdelo se mu je pozneje, da ga je bil	nekdo	poklical - pritajen glas iz teme; in ubogal	A
čisto razločno, ni se mu več samo zdelo, da ga	nekdo	kliče; in kliče s stokajočim, jokajočim glasom	A
»No, idi, vrag!« Zaklical je pač	nekdo	drugi iz teme, iz tišine, zakaj glas je bil	A
surov in moški, kakor glas pijanca. Stal je pač	nekdo	za njim in je govoril zanj in se je kretal zanj	A
vanje z velikimi svetlimi očmi. Gledal je pač	nekdo	drugi in nekdo drugi se je kretal zanj.	A
svetlimi očmi. Gledal je pač nekdo drugi in	nekdo	drugi se je kretal zanj. Kakor se je	A
enakomerno, zamolklo. Nič ni čutil rok, vodil jih je	nekdo	drugi, vzdigal jih in spuščal v taktu.	A
ozrl. Toda ozrl se je, ko je prišel do duri;	nekdo	mu je bil pač okrenil glavo.In tedaj je videl	A
belem dnevu - še včeraj je bil, pa ga ni več,	nekdo	drug sedi tam!Kaj sem ti storil, da mi pljuješ	A
je opotekel, klobuk mu je padel v prah; zakaj	nekdo	ga je sunil od zadaj; otroci so veselo vzkriknili	A
Potem pa se mi je zgodilo, kakor da je bil	nekdo	zraven postelje in mi je položil nalahko roko	A
roka jo je pobožala po licih, sklonil se je	nekdo	k nji in jo je poljubil na ustnice, zaščegetali	A
plečih culo iz žakljevine. . / . / stran 213 . /	Nekdo	mi je od zadaj položil roko na ramo. ”Stopi	A
izpusti me!“ sem kričal ter se rval z njim.	Nekdo	drugi se je bil polastil fanta ter ga je pehal	A
Planil sem.	Nekdo	je držal prižgano svečo visoko nad glavo ter	A
”Weaner san s'!“	Nekdo,	debel, zaripljen človek v ponošeni malomeščanski	A
oglasé na stopnicah koraki, kakor da se je bil	nekdo	spotaknil.Lejla plane kvišku, prime se za glavo	A
na okno. Zazdelo se mi je hipoma, da gleda	nekdo	s spačenim, od dežja mokrim obrazom skozi razpoke	A
možje, z nenavadno finim čutom za dostojnost.	Nekdo	mi je opomnil očetovsko in blagohotno, da rumene	A
temne pege na belem zidu... Luč je zatrepetala;	nekdo	je prijel svetilko ter jo prinesel bliže.Jaz	A
prestrašen sem se vrnil k oknu ter pogledal kvišku.	Nekdo	je stal poleg nje, naslonjen s komolcem na oknico	A
Kako sem se izgubil v te blodnje?	Nekdo	drugi dela in govori namesto mene.Moja senca	A
jaz bi slutil, - da, vedel bi jasno, da odpira	nekdo	vrata za menoj... Prav tisti hip, ko sem stal	A
trdi, hitri koraki. V sosednji sobi je kričal	nekdo	s tenkim, jokavim glasom: ”Jaz tega ne pustim	A
nikjer jasnejšega mesta in trdnih oblik. Ali	nekdo	drugi je razmišljeval neprestano v njem: --	A
zameglile. Zazdelo se mu je, da sedi na zofi	nekdo	drugi, ne Ofelija, da mu strme v obraz druge	A
njeno grozo, da se je čudoma vzdramil, ko ga je	nekdo	sunil s komolcem.Neznan človek je bil, ki se	A
Mahnimo! In	nekdo	izmed nas je ukazal: Vzdignimo se, čas je!Pa	A
Ne vem več natanko, zakaj.	Nekdo	se je zgrudil in so ga odnesli. Nato se je vrnil	A
veselo nakla. Kjer pa ni matere, tam ni hčeri;	nekdo	se je zlagal, da imamo kulturo, in zdaj se vleče	A
kaj bi z njim? Nekoč, pred davnimi leti, je	nekdo	pisal dolge članke o ”kulturnem zavodu“, o slovenskem	A
Vztrepetal sem in sem se ozrl; kakor da je stal	nekdo	za mano, šepetal ob moji rami. ”Tudi ti,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani