ključ (101-200)

ne bilo nikogar, da mu odpre. In mož je vzel	ključ	od hišnih vrat. Ni ji kazalo drugače, kakor	A
Drugo je pustila. Zaklenila je duri,	ključ	spravila na običajni prostor pod pehar pred	A
vrati. . / . / stran 193 . / Zaškrtal je	ključ	in se dvakrat zasukal, vstopil je ječar, za	A
staviti podrobnejša vprašanja, ko je zahreščal	ključ	v durih Korenovega brloga.Nančino občinstvo	A
izrezljanimi okraski. V ključavnici je tičal	ključ,	notar ga je zasukal in dvignil pokrov; čevljarju	A
življenje! Ozrla se je okoli šupe, kje bi bil	ključ	od duri.Morebiti na oknu? ‒ pod pragom? ‒ v	A
zaklenila . / . / stran 224 . / šupo in hrani	ključ	...Zdaj se je domislila tudi sina Stanka, da se	A
Kaj pa vi? Čakajte ... « malo je pomislil, »	ključ	vašega brloga vam lahko dam.Nikogar ni bilo	A
občinski pečat vihti gospod župan tudi krčmarski	ključ.	Pohvalili so ga žandarji: nobena druga krčma	A
Tu je shramba za orodje.	Ključ	vtikamo pod to tnalo.« Mokarica se je pripognila	A
pod to tnalo.« Mokarica se je pripognila po	ključ.	»Vzemi lopato, motiko in železne grabljice!	A
Ančki so se šibila kolena.	Ključ	v vratih je zaškripal in ostala je sama. Zakaj	A
zrla na suho zemljo, duša je kričala na pomoč.	Ključ	v vratih je zaškripil, vstopil je zdravnik.	A
Previdno je odklenil duri.	Ključ	je tako neusmiljeno zaškripal, da še nikoli	A
gospodarjem do Murke. Ko je Hudournik iskal	ključ	po nahrbtniku, je Lisko radovedno obletel kočico	A
‒ Kadar sem od koder koli prišel in vtaknil	ključ	v vrata, je že zažvižgal, mi ob vstopu v sobo	A
orodjarne preskrbi dobro ključavnico in naj bo	ključ	tule v hiši shranjen.«Mož ji ni nič odgovoril	A
Jernačevih prav taka nova lopata, toda v vratih	ključ.	Modra žena je preprečila jezo in še nepotrebno	A
Grem, kamor koli.« Tiho je zavrtela	ključ,	odprla in prisluhnila.Iz hiše so se še vedno	A
je Lojza naglo odšla, zaprla vrata, zasukala	ključ	in si ga vtaknila v žep.Neopažena je spet prišla	A
pričo ‒« Golob je planil v hišo in prinesel	ključ	od cerkvene skrinjice ter ga pomolil župniku	A
Ta se ni več premagal. Vzel je	ključ	in rekel: »Je že prav.So še drugi možje v fari	A
»Ali si ti?« je vprašala mati in držala za	ključ.	»Kako ste čudni,« je bil glas od zunaj in roka	A
zaprta in zastražena, da bi jih ne odprl zlati	ključ	mehkužnega patricija, kadar je šel za slo.	A
kar je sejal. Nam pa je dala usoda v roke	ključ,	s katerim odpremo zopet srca bratov Antov.«	A
čutaro v žep, zaklenil vežna vrata in skril	ključ	v kradi med polena.Potem je ubral pot za vasjo	A
vrnil k vratom. Z roko je prijel za debeli	ključ,	da bi ga zavrtel in pogledal skozi vrata.	A
Kdo bi verjel pijancu!« Roka je izpustila	ključ,	zunaj je pa Jok glasneje zakričal:	A
Smrekar spravil pismo in ga zaklenil. Ko je skril	ključ,	si je pomel roke in vsa moč se je vrnila v njegove	A
v vežo in vrata zaprl, nadučitelj je obrnil	ključ.	Med množico je završalo od veselja.	A
stran 10 . / NA BEGU »Torej tukajle bo skrit	ključ	do vaše trditve: Nekaj sam, ne kaj drugi.«	A
botra. S skrivnostno slovesnostjo sta zaprosili	ključ	od gospodarja in šli v sobico, kamor so bili	A
pred kletjo, ki jo je odpiral tako gromozanski	ključ,	da sem od nekdaj mislila, takšen najbrž odpira	A
tihem odprla in zaprla, žužnjanje v kopalnici,	ključ	v vhodnih vratih.Skopála sem se pokonci, da	A
dokončno zapustila sobo, zaklenila za seboj in	ključ	spustila v notranji predalček torbice, da ga	A
»Pojdimo, no, kaj se obirate!« »	Ključ	mi pa potem daj v torbico, za zadrgo, Tine moj	A
stanovanja, toda svojo sobo sem zaklenila in	ključ	vzela s seboj.Ko so se zaprla tudi vežna vrata	A
Se že vidijo vrata sobe. Kje je	ključ?	Ni ga.	A
»Bom pa počakala, da pride.	Ključ	imam ... ampak ne že od nekdaj,« je v rahli zadregi	A
A kako je mogoče, da gre vse tako hitro?’ »	Ključ	imaš?« je tiho vprašal. »V torbici,« je dahnila	A
»V torbici,« je dahnila Veronika. ‘	Ključ.	V torbici.	A
pa je bila samo želja? Kako dobro je, če imaš	ključ	v torbici.In če nisi v skrbeh za svojo ljubezen	A
»Le daj,« je odvrnila Veronika.	Ključ	je sodeloval.Sam je zdrsnil v ključavnico.	A
nepoklicana oseba!« Martina je hitro zaklenila in	ključ	vtaknila v svojo torbico.Veronikina je bila	A
si devljem! Nisem tako nor, da bi rinil pod	ključ!	« »Miha, ti si premehak!« ga je učil	A
Kar je zaklenjeno, ni dosegljivo. Včasih se	ključ	ne najde takoj, in v tem primeru rajši pustiš	A
tistim italijanskim kalinom! Pa kam je dala	ključ?	Včasih ga ima v žepu predpasnika, včasih v žepu	A
»Soba 113.	Ključ	visi.Najbrž obeduje.«	A
za bela vratca, jih zaprl za seboj in obrnil	ključ.	Zdaj je pohitel, čeprav so se mu grozno	A
poklicala Lovreka, mu stisnila v roko velik	ključ	in naročila: »S tem ključem odpri vrata na	A
polico nad durmi in vzela z nje ogromen zarjavel	ključ	s starinskimi okraski. »Z oljem ga namažit	A
je zdaj prikazovala v čisto novem svitu: kot	ključ	k neznani, prav gotovo obstoječi skrivnosti	A
načrt nekdanjega vhoda v podzemlje, katerega	ključ	je risar na prebrisan in hkrati preprost način	A
gradove, namesto nje uslužno zaklenil vrata,	ključ	pa za morebitne potrebe obdržal.Brez prehoda	A
privlekel velik, nekoliko zarjavel starinski	ključ.	S skrivnostno trepetajočim glasom je povabil	A
namrdnil - tako glasnih ljudi ni maral -, zavrtel	ključ	v vratih, vodečih v votlino, in se napotil k	A
in da je nadalje slišal, kako se je zavrtil	ključ	v ključavnici. ”Kaj je znorela, babnica?“	A
nekdo tulil nekoč?“ ”Saj so duri tam in tudi	ključ	je v ključavnici: zakleni!In če misliš, da je	A
stresla že rožljaje za kljuko; tedaj se je zavrtel	ključ	zadnjikrat in za zmerom, zob se je zasadil v	A
Ugasnil je luč, nato je odklenil duri v cerkev;	ključ	je bil v ključavnici.Naglo, s sklonjeno glavo	A
zasijalo sonce v prostrano vežo; nató je poiskal	ključ	ter odklenil duri v občinsko sobo. Obšel	A
odprl široka vrata občinske hiše, poiskal v temi	ključ	ter stopil v sobo.Prižgal je svetilko, ozrl	A
zaklenjenih src. V soboto pa bom vzela v roko	ključ,	v soboto bom spoznala, kateri od dvanajsterih	A
Kaj mu niso bile zapàh pred tujim življenjem,	ključ	in prag do nezaslišane skrivnosti, ki je morda	A
prag do nezaslišane skrivnosti, ki je morda	ključ	in prag do vseh drugih, v neskončnosti spečih	A
bila izba, v katero še nihče ni pogledal; in	ključ	do nje je hranil tako oprezno, toda hkrati tako	A
No!“ Tistih par trenotkov, ko se je vrtil	ključ	v ključavnici, sta molčala obadva, ”tepec“ in	A
Kaj se je zgodilo?“	Ključ	je zahreščal in med vrati se je prikazala Lavrínka	A
stran 215 . / ”Vrata so zaklenjena, obrni	ključ!	“ je zaklical Malinovec nad stopnicami. Marta	A
čustvo, bolj zlovoljnost nego bojazen. Vzel je	ključ	izpod slame pred durmi in je odklenil. ”Da	A
ne, če bi me davil!“ Postelja je zašumela,	ključ	se je zavrtil v ključavnici.”Počakaj, da se	A
Mislil sem že, da bi se zaklenil v izbo in vrgel	ključ	skozi okno.Ali če bi to storil, bi trkal in	A
mizo kozarec vode, zaklenil je duri, spravil je	ključ	pod prag in je šel. Komaj je stopil na cesto	A
privil krčmar k zdravniku in mu je stisnil v roko	ključ.	”Tam skozi!	A
Odprite!“ Polagoma, obotavljaje se je vrtil	ključ	v ključavnici. ”Spoznal me je po glasu,“	A
morda sluti ...“ Ko se mi je zdelo, da se je	ključ	že popolnoma zavrtil, sem krepko prijel za kljuko	A
velika železna vrata in zapahnejo se zopet;	ključ	zarožljá v njih.V noč odmeva vzklik: ”Morála	A
tjavendan. ”Saj je omara zaklenjena, mati pa imajo	ključ!	“Pomislila je.	A
smehljajočim obrazom v svojo celico, a ko se zavrtí	ključ,	plane kvišku in bíje ob duri s pestmi in z glavo	A
po prstih, in si zaklenila duri, zavrtila si	ključ	počasi, narahlo, da bi ne slišala postrežnica	A
posteljo. In kadar pride ... počasi bo zavrtila	ključ,	ozrla se bo po izbi, prižgala bo svetilko ...	A
koraki, nekdo je stopil k durim in zahreščal je	ključ	v ključavnici. Metka se je vrnila v posteljo	A
”Glej ga, se je že spet napravil. Kje imaš	ključ?	“ Premaknil se je stol, skočila je bila s	A
Zdaj je tema -- ali vidiš, kam sem spravila	ključ?	Le poslušaj -- ali slišiš, kam sem stopila?	A
Ali si dobro vse pripravila? Ali imaš	ključ?	Ključ visi za durmi!	A
Ali imaš ključ?	Ključ	visi za durmi!Ali si že poskušala, kako bi odprla	A
šla je preko sobe, mimo postelje, segla je po	ključ	in je odprla duri.Prav nalahko je zahreščal	A
in je odprla duri. Prav nalahko je zahreščal	ključ,	komaj duhovi so ga slišali, in vendar je vztrepetala	A
slišala je celo, kakor da bi se bil obrnil urno	ključ	v ključavnici. Stopila je, korak pa je bil	A
dospela do visokih duri. Pompilij je zavrtil	ključ	in po nekaterih komplimentih in opravičevanjih	A
te nekrščanske noči. Ampak komaj je zavrtel	ključ,	komaj je postavil svečo na mizico ob postelji	A
neumne bojazni. Vrata so bila zaklenjena, in	ključ	sem nosil s seboj.Kako bi bilo mogoče, da bi	A
tuintam so se hišna vrata s hrupom zapirala,	ključ	je zahreščal.Zapoznelci so hiteli z urnimi koraki	A
zapečaten in zaklenjen, večni založnik hrani	ključ	do skrinje.Še enega poglavja ne smeš pripisati	A
svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi	ključ	zmerom s seboj in ga ne posodi nikomur.Gostu	A
Čakaj, Joanne! Vzemi	ključ	pa pojdi v klet po vino.Magdalena, ti pa daj	A
Gospod obhodnik je lačen.« Obhodnik je vzel	ključ	in vrč in šel po vino.Ko se je vrnil, je postavil	A
osupnil; slišal je, da je vikar od zunaj obrnil	ključ.	»Gospod,« se je zganil, »zakaj pa?«	A
okoli oltarja na leseni polici. Potisnil je	ključ	v vrata, odprl in zaklical: »Katrica!« Tiho	A
Odprite!« V vratih je zarožljal	ključ.	»Zadnji čas!« je vzkliknil Matevžek ves iz sebe	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani