ja (901-1.000)

Tišina je zaprasketala. »	Ja,	« se čez čas oglasi oče, »lahko naredim, kar	A
takšnimi žrtvami in s tako hudim naporom." '	Ja,	' si je rekla Helena in se prepustila srdu,	A
je bil moški, in blago avtoritativen. "No,	ja,	pa tudi nekaj pomoči bo še treba," je dodal	A
takoj posegel vmes mali. . / . / stran 61 . / "	Ja,	tudi meni se zdi lepo, mama že ve," je povedal	A
- Menda je v peči	ja	pustila kaj za njega?Krompir od opoldne bo gotovo	A
Kmalu ga bo za cel voziček ...	Ja,	letos je suho listje." Odreveneli Jura je	A
odgrnila do polovice. "Daj mi mir s pižamo,	ja	vidiš, da je še zdaj vroče kot v peklu!" ji	A
nazaj v svoj turobni, nasršeni molk. "No,	ja,	" se ni mogla premagati mama, "moje si imel od	A
Ti pa samo nekaj čenčaš." "	Ja,	si zato pa ti bolj pameten," mu je oponesla	A
vse, kar je bilo živega v travi ali ob potoku.	Ja,	tudi potok je bil, čisto blizu hiše je zažuborel	A
in pogledal naokoli. . / . / stran 32 . /	Ja,	vse je še tako, kakor je bilo zadnjič; svet	A
nasmehnil sinu, ki me je cukal za hlače. "	Ja,	ja, saj ga ne bodo odpeljali, brez skrbi!"	A
nasmehnil sinu, ki me je cukal za hlače. "Ja,	ja,	saj ga ne bodo odpeljali, brez skrbi!" Res	A
sušili mokre nogavice in greli premrle noge.	Ja,	zime so bile hude, a najhujša je bila leta	A
tako sem morala jesti vse na drobno razrezano.	Ja,	čista resnica.Zato sem ponoči zvonila - dali	A
tod, ki me ponavadi spravijo v dobro voljo.	Ja,	Milica je v redu, ona je spoštljiva do mene	A
"Če se moramo pogovoriti, se pa dajmo." "	Ja,	" je odvrnila Marija bolj iz hipne zadrege kakor	A
sem se poskušala narediti, kakor da ni nič. "	Ja,	" je ponovila Marija."Marsikaj nam ni všeč."	A
To, da nas oštevaš, kakor da se hecaš z nami.	Ja,	in tudi ukazuješ nam v šali," je povedala zastopnica	A
"No, kaj bo še lepega?" sem bleknila. "	Ja,	in veliko prehitro narekuješ, celo slovenščino	A
dodala Marija, ki je bila doslej najostrejša. "	Ja,	no, kaj pa potem to sploh blebetamo?" se je	A
zakaj jo ima tako rada, tisto svojo pesmico?'	Ja,	zakaj ... *** Tudi takrat je bilo poletje	A
»Kaj čakaš, Anica! Sem ti	ja	rekel, da me hitro počeši nazaj, da ne bom takšen	A
me hitro počeši nazaj, da ne bom takšen!« »	Ja,	že dolgo te ni bilo,« se je nato obrnil k Veroniki	A
»Kako?« je zategnil stric. »Boš	ja	vedela, kaj to pomeni, saj vsi tako pravijo	A
zmanjkalo besed, nelagodno je obmolknila. »	Ja,	Veronika,« je vneto pripregel stric, »to sem	A
Pomolčal je in po svoji navadi vzkipel: »	Ja,	Anica, kje imaš zdaj tisto kavo?Kaj jo ponujaš	A
misli zares, kar reče, ali pa jo samo draži. »	Ja.	Toliko vsega bi ti rada povedala.	A
te ne bi imel rad?« se je zasmejal Miloš. ‘	Ja,	tako je to,’ je pomislila Veronika, ‘zanj je	A
»Odnesel te bom,« je šepnil. »	Ja,	odnesi me,« je dejala Veronika in pomislila	A
povem, kako je prišlo do tega?« je rekla. »	Ja,	povej, to povej,« se je zasmejal Tinetov glas	A
Živa kakor voda ali sonce.« »	Ja,	« je pritrdil Miloš, »in ti si se pogovarjala	A
kakor da jo prvič dobro vidi, in pokimala. »	Ja,	neseš lahko ti,« je rekla. »Ampak počistila	A
kakor po čudežu začeli pospešeno pobirati. »	Ja,	gremo!« je odločno rekel Miloš.Vstal je in se	A
O, madona,« je razjezilo Miloša, »ga boš pa	ja	našla, ko vsak dan desetkrat hodiš mimo!«Medtem	A
»Ti se mi pa glej, Tine, to ti povem!« »	Ja,	ja,« je zagodel Tine.Veroniko je prijel za roko	A
Ti se mi pa glej, Tine, to ti povem!« »Ja,	ja,	« je zagodel Tine.Veroniko je prijel za roko	A
spanje imaš!« je v zadregi šepnila Veronika. »	Ja,	malo smo potegnili, on je bil in njegova družba	A
zate sreča? se je tiho vmešal notranji glas. ‘	Ja,	’ se mu je odzvala Veronika, ‘pravilno vprašanje	A
»Ubil se je, ne, Polde?« je dahnila.	Ja,	se je spomnila Veronika, stric Polde!Mama ni	A
tvoje oči, samo zdaj gledajo mene, mama! »	Ja,	ubil se je!«Hreščeči glas je to izjokal.	A
prosila! Pa je rekel, ne bodi v skrbeh zame, mami,	ja	veš, da se pazim ...Potem je prišel, mama, naredil	A
rekel, da je vse v redu, da ne bo nič hudega?	Ja,	kaj pa spet govorim?Saj ne bi mogel biti pri	A
Pobrskaj do dna in povej vse po vrsti. ‘	Ja,	ja,’ se je odzvala Veronika, ‘veliko teže je	A
Pobrskaj do dna in povej vse po vrsti. ‘Ja,	ja,	’ se je odzvala Veronika, ‘veliko teže je, ker	A
kakšen vamp nosite, meni pa hlače padajo dol!	Ja!	To je vaša legitimacija, vaša in moja!«	A
»Kriza?« se je začudila Veronika. »	Ja,	manj nosijo v čiščenje, kakor so včasih.Ni več	A
Orehov štrukelj?	Ja,	orehov štrukelj je bil videti rahel in svež	A
Zdaj pa domov, ne? ‘	Ja.	Samo ne vem, ali bom našla.	A
dobro veš, kajne?« se je utrgalo Veroniki. »	Ja,	vem.Jaz sem to dobro vedela, od prvega trenutka	A
ukaniti, ampak jaz to takoj opazim in se ne dam.	Ja,	moja edina sreča je, da sem vedno na preži,	A
»Res?« »	Ja,	če nočeš, pa ne!Po želji!	A
»Kaj si hotela povedati?« »	Ja.	Kaj mi je naredila iz neke stare nore obleke	A
»Kaj?!« »	Ja!	Povedala sem ti, da je umrla.	A
po zdravih, človeških, poštenih načelih.« »	Ja.	To je lepo in prav.	A
brezupna, kakor se delaš. Med nama je povezava,	ja!	Za to gre.	A
»Ti lahko govoriš.« »	Ja,	verjemi, da lahko.Samo da svojih srčnih in drugih	A
izpite, prostora je dovolj, in tudi miru.« »	Ja,	Martina, bom šla s teboj, samo prej moram še	A
Gledala ga je, kako spi.	Ja.	To je on.	A
»Kje sva že ostala?	Ja,	praktično vzeto, si rekla ... Precej ovir je.	A
Vmes je govorila: »	Ja.	To sem jaz.	A
»Res?	Ja!	Lahko!	A
Potem se je nezaupljivo ozrla k Martini. »	Ja,	kaj pa?Kaj mi boš dala?«	A
»Naj sedim pri tebi?« »	Ja.	Pri meni moraš biti.«	A
»Spredaj nisem nikdar rada sedela.« »	Ja,	ja,« je zamomljal Miro, »nevaren sedež, zraven	A
»Spredaj nisem nikdar rada sedela.« »Ja,	ja,	« je zamomljal Miro, »nevaren sedež, zraven šoferja	A
Tiho si je rekla: ‘	Ja,	Miro, zaradi te tvoje lastnosti in še veliko	A
»Ti je udobno, Veronika?« »	Ja.	«Veronika se je stisnila čisto v kot.	A
»Tina, Tina,« je rekel, »kaj tako poskočiš!	Ja	ne boš pustila, da bi še tebe spravili ob živce	A
»Da jo bodo obdržali?« »Tega,	ja.	« »Misliš, da se bo grozno upirala?«	A
»Misliš, da se bo grozno upirala?« »	Ja.	« »Kaj boš pa naredila?«	A
stvari, ki ga lahko samo veselijo!’ »Bova,	ja,	« je rekla in ga na hitro poljubila.Odtrgala	A
»Ste prvič?« »	Ja.	« »Vi ste pripeljali bolnika?«	A
Kaj šele, če jih odide več!	Ja,	čim več bi jih odšlo, tem bolje bi bilo.Sonce	A
»Glava?« »	Ja,	ja, glava.« »Poglejte me.«	A
»Glava?« »Ja,	ja,	glava.« »Poglejte me.«	A
»Zdajle boli?« »	Ja.	« »Velikokrat?«	A
Ali povsod?« »	Ja,	ja, povsod.« »Kdaj pa vas je prvič tako bolela	A
Ali povsod?« »Ja,	ja,	povsod.« »Kdaj pa vas je prvič tako bolela glava	A
Ona misli, da ji je grozno pri srcu.« »	Ja,	kaj pa je potem sploh rekla oprijemljivega?	A
Saj veš, da tega zadnjega nisem resno mislil ...	Ja,	kaj pa je?«Martini so solze tekle po licih.	A
Poskusi ji kaj dopovedati, če ne, ji pa piši.	Ja,	to je ideja!« se je navdušil Miro, in Martina	A
je, da je sama sebi postavila to vprašanje.	Ja,	res je.Tudi ona se malo boji iti tja noter,	A
so med seboj, tega Veronika ne bo prenesla! »	Ja,	kakšna?« je zabasirala teta Rozi, da se je Martina	A
ne razčisti več, najmanj pa ona sama. Tako,	ja!	« Odmahnila je z roko in dodala:	A
Prekleti svet! »	Ja,	seveda,« je izjecljal. »Sem že zadnjič rekel	A
skupaj našle oporo v sebi in druga v drugi. »	Ja,	Veronika?« Veronika je drhtela ko živalca v	A
Nekaj sem te hotela vprašati,« je šepnila. »	Ja,	ja!« »Mi nisi nič prinesla?«	A
Nekaj sem te hotela vprašati,« je šepnila. »Ja,	ja!	« »Mi nisi nič prinesla?«	A
je obrnjen k teti spravljivo končal stric. »	Ja,	« mu je pritegnila teta, »midva morava malo hoditi	A
že privadila, tako da mi kar gre od rok.« »	Ja,	vem.So te pohvalili...	A
Samo malo se bojim ...« »	Ja?	« »Da mi še ne zaupajo stoodstotno.	A
»Lepo si si uredila.« »	Ja.	« »In kdaj boš šla z menoj k nam domov?« je vprašala	A
Pa ne, da ste se že kje odžejali?« »No,	ja,	malo smo si morali privezati dušo, ker predolgo	A
Bogo, »še nikogar nismo spravili v grob!« »	Ja,	« se je oglasil Roman, ko so bili že pod streho	A
Temna glava, temni lasje, temna polt!	Ja,	in tudi Miloševe oči.Od blizu so strmele vanjo	A
»Salon!« se je posmejala Veronika. »	Ja,	nekam tesen je bil.«Malce negotovo sta se zadržala	A
»Naj se ti jezik posuši! No	ja,	za teboj se nobeden ne meče.« »Mi smo solidni	A
Misliš tisto reč?« »	Ja.	« »Je ona tista?«	A
študentsko naselje, tisti njeni prijateljici.« »	Ja.	Imamo celo njeno številko, nam jo je dala ona	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani