e (201-300)

usta do ušes odprla: »Pa jo vrne pozneje?« »	E	bogve!Vojske so drage in cesar Fronc ima vse	A
Ljubljanici brodim?« . / . / stran 181 . / »	E	kaj boš ti, Škilè!Če ti na slabi poti jarem	A
»Da cesar kaj takega ne prepove!« »	E	kaj boš!« ga zavrne Gale, »cesarja povsod goljufajo	A
/ stran 387 . / Trmoglavo jo je zavrnila: »	E,	pusti me, mama!‒ Pa je res škoda, da ne veste	A
že Lahi ali Nemci!« Končno se je pomiril: »	E	kaj, ukradli je ne bodo!Andrej pa si naj tudi	A
razpravo, v kateri se je v prvi vrsti pečal s črko	e	in ž njenim različnim naglasom v slovenščini	A
tem človekom?« vprašal je nekdo radovedno. »	E,	beraštvo!« odgovoril je Jurij Ljudevit lahno	A
veličanstvo ima za take malenkosti ostre oči!« »	E,	kaj,« pravi glavar lahkodušno, »v zapor bodemo	A
sedaj še ne!« odgovoril je Lobkovic hladno. »	E,	kaj ste spali, milostivi gospod!Vam niso še	A
»Še prijazne besede ni dal družini.	E,	naj bo, kar hoče, medve pobirajva kostanj!«	A
ata!« tolaži ga notar, »da vas kdo ne čuje!« »	E,	naj me čuje ta ali oni!Čemu sem tu, bi rad vedel	A
Kdo je gospodar, ste vprašali?	E,	dobro, da ravno prihaja!Stoj no, polt rjava	A
Pri tem mu je pomagal Jernej in godrnjal: »	E,	mnogo so nam pokradli graščinski in še več bi	A
bi vedela, komu zvoni. Kdo je umrl, Tine?« »	E,	« odgovori Tine zaničljivo, »tista žival, ki	A
v deželi, skoraj na meji ležeči. Eliza pa j	e	bila z radostjo sprejela povabilo svoje sestre	A
sploh govorilo, skoraj popolnoma blazen. Ko j	e	bil prišel na Otok, bilo je njegovo prvo dejanje	A
Veliko škode sem ti napravil ‒ ne bo jih več.« »	E,	kaj,« je odgovoril Wohlgemuet, »ti gospodje	A
ta, da jo slečejo, da ji vzamejo vso obleko ‒	e,	kaj ti bom prikrival ‒ da jo slečejo do golega	A
ne bi bilo prekasno, če bi šel kar zdajle.« »	E,	kaj bi zdaj!Saj Budislav pravi, da jih morda	A
ko pa jih pride toliko in tako nenadoma!« »	E,	pusti, saj niso vredni, da bi se gnal zaradi	A
»Ali mu je kaj storil?« jo je zaskrbelo. »	E,	kaj!Premalo ga je za Hotimira!« je Živka ponosno	A
čeprav malopriden in mencorit, toliko mànj?« »	E,	kaj!Pravica je pest!	A
»Bog ti ga ne bo pozabil.« »	E,	kaj bi tisto!« se je branila.»Poglavitno je	A
Nak, nič pravega ni mogel napisati. »	E,	Sladkonja naj nese kar ustno poročilo!« se je	A
Kaj delaš tu?’ - ‘	E,	nič,’ se odreže, ‘postrvi gledam, kako lepo	A
A veliko je že pisal tudi o modroslovju.« »	E,	modroslovje,« je opat odmahnil. »Kdo je modroslovec	A
»Matevžek, ali se jih res tako bojiš?« »	E,	ne poslušajo radi prepevanja po krčmah,« je	A
bili zaokrožili mi vsem menihom na kljub.« »	E,	to pravite zdaj.« »Vozataji smo, nikogar	A
venček spleten, Mariji posvečen ...« »	E,	molči, molči s tistim svojim babjim glasom!	A
Matevžek poudaril in poredno pogledal kmeta. »	E,	kako neki?« »Dokler je tele, sesa na	A
novih postav se brani, z vajet nas ne da.« »	E,	kaj, pod opatovo krivo palico, pravijo, se lehko	A
ste bili pripravljeni, da bi mu pomagali.« »	E,	zgolj dolžnost krščanskega usmiljenja, nič drugega	A
»pa pojdi z nama ti, da boš nosil bero.« »	E,	lehko bomo nosili,« je Slabè slutil; »težko	A
da se je moško upiral in gradove podiral!« »	E,	kmet je tačas bil mož, strada in glada, če ga	A
otroka, vse na svetu bi bil rad storil zanjo. »	E,	nič - kar tako,« se je umikala. »Vedeti	A
ga nikoli več ne bo!« je spet zajohotala. »	E,	kaj!« je pomirjen odmahnil z roko. »Še bolj	A
Matevžek jo je kar omrl gledal. »	E,	mladi ljudje, ki se imajo radi, so neumni kakor	A
preveč je že tega hrupa - pred cerkvijo ste!« »	E,	pusti jim veselje, cerkvice ti ne zapijo in	A
Šentvidcev se nihče ne bi znal tako postaviti.« »	E,	kaj Šentvidci!Sama prevzetija jih je, nerodni	A
drži kakor Trlep in ne izpusti nikoli več.« »	E,	kar molčite, stiški štorovci,« so jih Šentvidci	A
cepé je treba pripraviti, mlačev se bliža.« »	E,	kaj, trdni ste še, hvala Bogu.« »Trden	A
zvodile, da se še geniti nisem upal več.« »	E,	ti in tvoje vešče!Kaj si jih videl?«	A
zmerom pomagali svojim in drugim ljudem.« »	E,	kaj!« je Trlep držal svojo misel. »Kdo bi gledal	A
le suha veja na zelenem drevesu življenja.« »	E,	« je Linhart odmahnil, »midva, mislim, nisva	A
je Trlep zgenil, ko je zagledal poštni voz. »	E,	kako?Kaj ti nisi nihče, ki si hotel kar do cesarja	A
Kumerdeja se obrnite, za učitelja vas da.« »	E,	ni mi, da bi se ubijal s topoglavimi tlačanskimi	A
»No, saj ni napačen, če je rekel tako.« »	E,	vrag ga potipal!Mikajo ga dvojače, ki jih takle	A
niso vedeli, kaj bi o njem rekli precej. »	e,	prav všeč so mi takile fantje!« se je Kuralt	A
slišal, da je vrana vrani izkljuvala oči?« »	E,	vrana je opat, Sotečan je kragulj,« je star	A
»Kaj pa Francè?« »	E,	kaj!Mlad je, zaletel je, saj veš; pa se je menda	A
« je dejal, se dvignil in precej omahnil. »	E,	vrtoglav sem še; pomagajte mi na noge, pa bo	A
ponižana sta odmotoglavila tudi Trlep in Francè. »	E,	Vrbičev gospod je le pravo vedel, ko se je veril	A
prevoljno iz rok spuščali svoboščine in njive.« »	E,	tudi po sili so nam jih jemali.« »Zakaj	A
iz stiske kar po čudežu izmotal Bog sam.« »	E,	Vrbičevi,« je zmajeval mož, ki je tudi bil lačen	A
tla smo, slabo se nam bo sukalo posihmal.« »	E,	ni ga med nami človeka, ki menihov ne bo pogrešal	A
mu bile polne skrbi in skoraj brez spanca. »	E,	staram se, staram,« je neko noč, ko je bil posebno	A
je nekatere postajalo bolj in bolj strah. »	E,	nič se ne bojte,« se je učeni starec smehljal	A
vam naduha precej zgine brez sledu in tiru.« »	E,	moj dan se je nagnil, mrači se že,« je kakor	A
strah božji, ljudi oplašil in vse razmajal. »	E,	hudo je bilo, hudo,« mu je tožil tudi Slabè	A
samostanu in menihom ni primerilo nič hudega. »	E,	na trdnem stoji tale naš samostan,« se je bližal	A
gospod, da jih ima s seboj zgolj za čast?« »	E,	večji ko gospod je, manj prida ga je.«	A
se ga doteknil, pa je že pihalo iz njega!« »	E,	Trlepi so posebni ljudje,« se je pater Tonček	A
se dregali, »hudih mora imeti za bregom.« »	E,	udarilo ga je, udarilo tudi njega.«	A
more več govoriti, kar je otodile še hotel.« »	E,	hudo je tudi nam,« je še ta, oni menil. »Menihov	A
da se ji zdim mnogo mnogo bolji od zadnjič.	E,	ko bi vsaj še ta sitni kašelj malo odnehal!	A
Kašelj človeka izsuši in ožme, pa je. Kajpa.« »	E,	če bi se bilo to tudi meni pripetilo, bi najbrž	A
Da bi ga zlodej in še mene zraven!« »	E,	kaj, hudiča, dokler kašljamo, imamo še dosti	A
»Preveč si ju gonil.« »	E,	za krompir sem podoraval.« »Prvič sta letos	A
zagrabiš za delo, pa ti celo leto zaostaja.« »	E,	fant ti manjka, fant.Kako boš sam?«	A
mi zdi, da bi Trlep prav rad dal iz rok.« »	E,	Bog večni vedi, kaj mož vse premišlja.Čeprav	A
Tolminec in stepe se tudi, če ga kaj razdražiš.« »	E,	kaj tisto!Kakšno posestvo ima in kakšen človek	A
šla torej na drobno,« so dognali sosedje. »	E,	samo v druge roke.« »Saj to je: Izdaj hišo svojega	A
napraviš za gospodarja.« . / . / stran 51 . / »	E,	vsaka ženska nima pameti za kmetijo; za druge	A
»Če bi bil mlajši. Tako pa ‒.« »	E,	kaj!Vdati se bo moral.	A
Morda bo pa le prava, kakor je dejal Janez.« »	E,	beži no, kako neki!Potem bi moral tistile Nace	A
bo, če ne prej, pa tačas, ko se Tone vrne!« »	E,	bo že Bog dal, da bo za vse prav!« »Saj res	A
pikrosti, ki so ga bičale, kjer se je le pokazal. »	E,	kaj veste, kako je in kako še bo?« se je zaničljivo	A
Le hitimo, da nas ne ujame!« »	E,	kaj dež!Prej bomo gotove.«	A
oklene, pa se mu izvine, ko se spomni otrok. »	E,	če bi bil sam!« Tudi za ta vzdih ga je srce	A
»Da znaš dobro obrniti besedo.« »	E,	kaj besedo ‒ raje bi obračal kaj drugega.«	A
sem zmerom rinil v svet s trebuhom za kruhom.	E,	jaz vem, kaj se pravi: Dober je domek, čeprav	A
Ko se je iztreznil, ni bilo kronic. »	E,	kaj!Saj je človek samo enkrat na svetu!« se	A
objel njegovo trdo desnico s svojo mehko roko. »	E,	saj ni bilo nič posebnega.Tudi mene so nekoč	A
pogledal in se oddehnil. . / . / stran 108 . / »	E,	kar je, to je.Bog je dal, Bog je vzel.	A
skrbno svetovala žena. . / . / stran 121 . / »	E,	tako hudo ni.Jagodno perje bi pa res ne bilo	A
pod okno, ne verjamem, da ne bi bilo nič!« »	E,	kaj bi bilo neki!« ga je zapeljavala. »Kaj bi	A
Kje je?« je skočila. »	E,	kje?Prej se morava zmeniti.	A
vest, ‒ odgovorila ni, kakor bi bila rada. »	E,	kaj ti veš!Ah naj gre zmršena in povaljana na	A
Kako pa bo, če ji bo treba, pa ne bo znala?« »	E,	kaj neki sitnariš zmerom!Saj ne razumeš teh	A
je, oves bi lahko sejali, pa še odjuge ni.« »	E,	lastovke so se vrnile, v hosti že grulijo divji	A
dela, odkar žena s postelje ne more več. »	E,	kaj to!Da se le greda ni kaj premaknila!« se	A
»In kaj ti je gospodinja velela skuhati?« »	E,	kaj bi tiščala vanjo, če sama vem?« se je poudarila	A
čeden?« je Trlep hripavo vprašal še enkrat. »	E,	kakor vrana pod kolenom!« »Pokliči Lizo!«	A
poboja, greha, ker sem vas spustil v to.« »	E,	kaj!Nobeno dejanje ni samo po sebi greh; ko	A
ki se nam hodi sladkat, bi morali pognati!« »	E,	kaj!« se je Gospod s Kozjeka upiral.»Vsak Lah	A
varal in vam kral ob davščini in desetini.« »	E,	kaj!« je Kozjek obupno zamahnil z roko.»Kjer	A
more klicati na odgovor, vi bi ga morali.« »	E,	kaj!Deklina naj zahvali Boga, da ji tega ni	A
grofični v Žužemperku?« . / . / stran 91 . / »	E,	nič; zdrava je kakor hren.« »Od ondod ste šli	A
»Nehaj, grdo je, da bi s človekom oral!« »	E,	kaj!« se je Kopič prikupoval.»Saj ni težko,	A
bôli, dokler ni eden izmed njih pal v vodo.« »	E,	Bog vé, kaj si videl,« je tovariš dvomil.»Srnjaki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani