še (601-700)

povabil, sem že rekel, da te bom. LJUBICA: Pa	še	enkrat reci. SIMON: Kaj ti je, Ljubica?	A
evening? SIMON (ravna eno od slik): Mlada si	še,	zelo si mlada . . . šla boš ven in . . . po	A
naglo, nervozno.): To je bilo na tistem izpitu,	še	prej.Roke so se mu tresle, staremu, in sem vprašala	A
rekel, a mogoče to, da boste lažje položili, sem	še	pisala, eno svinjarijo v angleščini (se zahihita	A
sem rekla... sem že pozabila... to je bilo	še	zunaj... SIMON (sprva izbruhne, potem govori	A
ne bom več jokala, tu ob oknu bom sedela...	še	prej, še preden bova šla po kostanje, pa bova	A
več jokala, tu ob oknu bom sedela... še prej,	še	preden bova šla po kostanje, pa bova plesala	A
Izpod stropa lestenec, kakšna zavesa, sicer pa	še	zmeraj mize, stoli, predmeti in orodje prebivalcev	A
sedi za klavirjem, na klavirju kitara. Dež,	še	naprej.Emerik preizkuša klavir, kakšno pasažo	A
VOLODJA: Le dajte ga požirek, gospod Emerik,	še	bolj znani pianisti, kot ste vi, ga cuknejo	A
brezhibno izgovori) Bernsteinom. Jaz nisem bil	še	nikoli na koncertu, mislim v Salzburgu, strašansko	A
Tega pa ti nimaš. Ti imaš samo posluh,	še	zmeraj bolje kot nič. Velikokrat si bil z njimi	A
Savel Pavel in Rajko, tisti samotar. VOLODJA:	Še	kdo? EMERIK: Ne vem.	A
Emerik hoče oditi. VOLODJA: Nisva	še	končala, Emerik. Emerik se ustavi.	A
po njem. EMERIK: Gospod Volodja, jaz nisem	še	nikogar udaril. VOLODJA: Ni treba, to bom	A
Vidiš? Udariš, ni več Johnnyja, samo	še	Emerik.(Potisne mu kitaro v roko.)	A
ga, Bergštajna, starega sebe, ostaneta samo	še	Emerik in Chopin. EMERIK (gre počasi naprej	A
naprej in rahlo udari s kitaro po stolu, potem	še	enkrat, zmeraj močneje): Johnny Kitara . .	A
Velika dnevna soba, popolnoma prazna. Šum dežja,	še	zmeraj. Pod stropom lestenec, z medlo svetlobo	A
pasažo iz briljantnega valčka, ki se nadaljuje	še	kratek čas po zatemnitvi. 6.	A
Volodja drži v roki lavor. VOLODJA: Boste	še	bruhali, ali lahko odnesem? DOKTOR: Volodja	A
se nehaj mešati v znanost. Popravimo, kar se	še	da popraviti. (spet obupano): Pa kako, zaboga	A
hvalil, jaz sem skromen človek. DOKTOR: Kdo	še	ve? VOLODJA: Kaj ve?	A
se mi že zdavnaj pokazalo. DOKTOR: Daj mi	še	malo vodke.(Pije.)	A
boste, toliko vas že poznam. Lahko se boste	še	naprej ukvarjali z aplikativno znanostjo.Moj	A
vladati. (Volodja hoče oditi, a si premisli):	Še	to, (pravilno izgovori): a propos: Kar se	A
protezo z lepim oficirskim škornjem čez, kaj	še	hočete? 7.	A
njegovih besed, praznih, votlih. Malo prej si je	še	vrtal po glavi, zdaj pa že spet govori, govori	A
pa pojdi in prinesi stare slike. LJUBICA (	še	zmeraj vije rdeče roke): Ni - mam.(Začne si	A
Začne si žvižgati.) DOKTOR: Zdaj mi reci samo	še	to, da si jih uničila. Ljubica si žvižga	A
VOLODJA: No, doktor.	Še	en primer, tretji v petih minutah. Kar vsi po	A
Povsod nered, povsod razsulo . . . vidim, da vam	še	ni zadosti, da smo v tej lepi dvorani hitro	A
v daljavi je zabobnelo, potem je bila noč in	še	zmeraj so zgoraj topotali koraki.Ulilo se je	A
tisočnoga je gomazela mimo mene. Nazadnje so prišli	še	medvedarji in slišal sem tacati medvedje tace	A
levo nazaj in desno desno naprej. Ampak ti si	še	zmeraj ti.) 3.	A
/ stran 64 . / DOKTOR: . . . o človeku pa	še	ne vemo ničesar.Ničesar!	A
Ga vidiš zdaj? (Simonu): Čakaj, čakaj, bova	še	midva plesala mazurko . .. in kazačok!Vzemi	A
gledaš ples z galerije. Da ne bodo mislili, da je	še	en izginil.Lahko se nasloniš na ograjo, takole	A
Raje te bom ob priliki brcnil v rit. Eno nogo	še	imam.) Simon vzame pisalni stroj in odide	A
Kaj pravi znanost, a?	Še	drugo nogo mu je treba odrezat, pa bo tudi pel	A
Ali ne bi mogla naslikati kakšnih rož ali pa,	še	bolje, tihožitja. MLAJŠI: . . . kakšno jabolko	A
Volodja in se postavi poleg Starejšega, k odru.	Še	zmeraj pomazan z rdečo barvo.Starejšemu je nekoliko	A
V tem hipu ugasne luč. Emerik	še	ponavlja valčkov ritem.Iz prvega nadstropja	A
vstane in gre proti obema izvedencema, ki sta	še	zmeraj pritisnjena ob steno. VOLODJA: Zmeraj	A
A, doktor? Tega	še	nismo imeli, da bi bila dva ista. Doktor	A
pomoli predse. SAVEL PAVEL: Samo to mi je	še	ostalo.Samo to.	A
dvorano Klaro. Volodja neha plesati. Emerik	še	nekaj časa tolče. PRVI BOLNIČAR: Ta je hotela	A
zaploska, dvigne roke, kakor da bo dirigiral):	Še	to vprašam: Je kdo, ki ne bo plesal?(Pozorno	A
Lep ples je bil. Enkrat se	še	zavrtimo, pa spat. Doktor vstopi.	A
pst . .. slišiš, kakšna lepa tišina je tu .. .	še	oni tam zgoraj v jarku je nehal tipkati... drugi	A
.. ponedeljek, en novi . . . DOKTOR: . ..	še	en iz leta osemnajstotrideset... spet en Poljak	A
s kratkimi, previdnimi koraki: Nazadnje bom	še	verjel.Obstane.	A
tej misli, govoril sem si: pamet v roke, nisi	še	vsega poskusil.In spet sem šel v boj.	A
JOŽEF: Sem presneto pazil. FRANC: Bi te	še	prebutali. JOŽEF: Zmeraj pa me tudi ne prebutajo	A
pritožuješ. Jožef užaljeno utihne, Franc si	še	enkrat brez uspeha poskuša sezuti škorenj.	A
FRANC: A med spanjem, ja! A	še	nikoli nisi slišal, da bi koga ožulil škorenj	A
Premolk, potem nadaljuje mirno, skoraj žalostno.	Še	sovražnika je treba prepričati kaj šele sodelavca	A
linguae ... skuša naglo popraviti. Ali te	še	zmeraj škorenj in resnično žuli?Lahko ti ga	A
da bo prižgal luč. JOŽEF: Odkar pomnim, je	še	ni prižgal. FRANC: Prižgal jo bo, brez skrbi	A
Kaj se ti je spet zdelo? JOŽEF: Da obstaja	še	kaj drugega, prepričan pa nisem. FRANC: Zdaj	A
FRANC: Že spet. JOŽEF: Saj	še	nisem bil. FRANC: Zmeraj si lačen.	A
JOŽEF: Hvala. Franc gre in prinese	še	košček salame.Da mu jo v usta, kot hostijo.	A
Jožef vzame z dvema prstoma. Franc mu ponudi	še	kozarec, Jožef ga ne more vzeti, saj ima v rokah	A
Preveč si bil požrešen. JOŽEF: Čaj pa sem	še	imel.Nekaj časa jé, potem se naglo razgovori	A
bi bilo zgornje stanovanje, nadstropje više,	še	boljše.Ampak tam so neki ljudje, ki imajo deset	A
neki ljudje, ki imajo deset otrok in izkaznice	še	ne poznajo.Kako naj človek dela v takih razmerah	A
FRANC: Mene?	Še	nikoli. JOŽEF: Tepli te tudi niso?	A
Čekovno knjižico so mi pa ukradli. FRANC: Ti	še	videl nisi čekovne knjižice. JOŽEF: Ne samo	A
legitimiranja, ni postopka, ni osebe. Jožef se	še	zmeraj tipa po suknjiču, sleče ga in ga obrne	A
JOŽEF: Kaj dalje, kaj dalje? FRANC: Kaj	še,	kaj še? JOŽEF: Kaj še, kaj še?	A
JOŽEF: Kaj dalje, kaj dalje? FRANC: Kaj še, kaj	še?	JOŽEF: Kaj še, kaj še?	A
kaj še? . / . / stran 222 . / JOŽEF: Kaj	še,	kaj še?Steklenico.	A
. / . / stran 222 . / JOŽEF: Kaj še, kaj	še?	Steklenico.	A
ja, neka logika je v tem. JOŽEF: Logika je,	še	zmeraj pa nimava dokaza. FRANC: Dokaz ni	A
Jožef se splazi k vratom in jih sunkovito odpre.	Še	glasnejša arija.Zapre vrata in vstane.	A
veži. Ti si malo pozabil, kdo je bil in kdo je	še	-- Franc.V tvojem spominu so luknje.	A
mene so včasih vsi poznali. JOŽEF: Saj vas	še	danes. FRANC: Kdo me pozna?	A
JOŽEF: Izjemno bistro. FRANC:	Še	več kot bistro.Tudi simbolično.	A
Šlo je za čutno nazorno dimenzijo, ki odpre	še	tako zabito in trmasto glavo -- ki s svojo čutno	A
spravi konzervo v predal: Morda bi pa res raje	še	nekoliko delal ... vzame daljnogled ... na	A
Dokler ga ne dobim v roke. JOŽEF: Bo že	še	dobil svojo konzervo. FRANC: Bom jim jaz	A
se sesuje, zahlipa: Če ga pa ni ... če pa	še	niti videla nisva ... pošasti ... koga naj udarim	A
Jožefu na ramo: Na onem svetu, ja. JOŽEF:	Še	na tem. FRANC: Nič se ne da.	A
obupano: Stvar postaja zares obupna. JOŽEF: Ne	še	zadosti. Molk.	A
JOŽEF: Ja, Franc. FRANC: In, da se	še	zmeraj razumeva. JOŽEF: Ne, Franc.	A
dežural, vprašam, kdo na tem sfukanem svetu pa bo	še	sploh kdaj dežural? Tišina.	A
Zdaj pa vstani, da te objamem. JOŽEF: Ne	še,	Franci. Počakaj, da se zbudim. FRANC: Koliko	A
godovinskega spomina, niti občutka tople hvaležnosti.	Še	spal si brez mene, še sanjalo se ti ni o meni	A
občutka tople hvaležnosti. Še spal si brez mene,	še	sanjalo se ti ni o meni. JOŽEF: Res je, nič	A
Res je, nič hudega se mi ni sanjalo. FRANC:	Še	scat hodiš brez mene.Nasmrčal si se kot svinja	A
Tisto padanje, potem pa se zmeraj zbudiš. Koga	še	to zanima? FRANC: Zakaj pa zmeraj tako pohlepno	A
FRANC: Sem že vprašal. JOŽEF: Pa vprašaj	še	enkrat. FRANC: No, kaj pa se ti je tako nezanimi	A
Pokazal mi je enega krasnega angora zajca. Bil je	še	majhen zajec in oba sva ga božala.On pa me je	A
O, neverni in popačeni rod. Doklej bom	še	z vami, doklej vas bom še trpel? Zasliši	A
popačeni rod. Doklej bom še z vami, doklej vas bom	še	trpel? Zasliši se ženska arija.	A
FELICITA: Ime mi je Felicita. Za gospo Godotovo	še	slišala nisem. FRANC: Bomo drugače vprašali	A
Zakaj pa tega takoj ne poveste? FELICITA	še	bolj razburjeno: Zakaj pa tega takoj ne vprašate	A
Če to ni preneumno. JOŽEF: Ne	še	dovolj, Franc, ne še dovolj. Tišina.	A
preneumno. JOŽEF: Ne še dovolj, Franc, ne	še	dovolj. Tišina.	A
In šantal je na levo nogo, ne? JOŽEF: Pa	še	kako na levo nogo čez dvorišče, ja.Prav razločno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani