Po analogiji s sovraštvom, za katerega moraš, kot pravi Dawkins, “zgolj dokazati, da je versko, pa nič več ne velja za sovraštvo,” bi lahko rekli, da to velja tudi za spolne zlorabe, ki jih zagrešijo duhovniki. Spolne zlorabe, ki jih očitno serijsko in sistematično zganjajo duhovniki, so produkt pretiranega spoštovanja verskih prepričanj. To, da so verska prepričanja, “čudovite hiše življenja in molitve” in duhovniške spolne zlorabe otrok del nečesa, kar je večje od nas, je pravljica za lahko noč, ki pa jo sodobna družba presenetljivo sprejema.