nova beseda iz Slovenije

Revija Mladina, leto 2007, poved v sobesedilu:

Vernikov očitno ne moti, da je Biblija napisana natanko tako, kot da Bog ne obstaja.

Ali so norosti, ki se dogajajo v imenu, res le “popačenja” vere, se lahko vprašate tudi, ko pomislite, da vernikov ne moti, da v Bibliji nič ne štima in da so evangeliji, na katere se najraje sklicujejo, nastali dolgo po domnevnem križanju, da se avtorji evangelijev ne strinjajo o ničemer bistvenem (niti o maziljenju Jezusa, niti o njegovem krstu, niti o pridigi na Gori, niti o Judovi izdaji, niti o desetih zapovedih ipd.), da so moralne koncepte prepisali iz drugih “svetih knjig” in od drugih civilizacij, da so Jezusovo življenje prilagajali “prerokbam” Stare zaveze, da se preverljive prerokbe niso nikoli izpolnile (Damask je ostal mesto, Hazorja ni opustošilo, Nil ni presahnil, Egipt ni bil nikoli 40 let nenaseljen ipd.), da se za natančnost, koherentnost in avtentičnost niso menili (, Solomona, Herodovega pomora otrok, Jezusove usmrtitve, masovnega eksodusa in blodenja po puščavi, bitke v Kanaanu, rušenja, osvojitve Obljubljene dežele in podobnih reči zgodovina ne pomni), da datumov niso poznali in da so bili geografsko splošni in približni (Nazaret mutira v), tako da ne veš, kaj je bolj srhljivo: to, da verniki še vedno verjamejo v “razodetja”, ki so v času nastanka služila kratkoročnim potrebam, ker jih je pač potreboval neki lokalni teokrat, kralj ali “diktator”, da bi lažje legitimiral svoje početje in discipliniral svoje podanike, ali to, da se ljudje še vedno koljejo zaradi nekega povsem lokalnega, tako rekoč vaškega spora, do katerega je prišlo pred nekaj tisoč leti v neki popolni vukojebini?

Kako naj norosti, ki se dogajajo v imenu, veljajo le za “popačenja” vere, če pa “popačenja” vere najdete že v sami Bibliji? Biblija je preživela prav zaradi “popačenj” vere.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA