V resnici se celo spreminja v občutek nemoči, kajti postaja bolj ali manj jasno, da se vojne, ki jih vodijo Združeni narodi, ameriška koalicija, Nato in še kdo, ne bodo kmalu končale, če se bodo sploh.
Kdo bi stavil na srečen in skorajšnji razplet vojne v Iraku (če sploh), Afganistanu, kjer poraženi talibani spet dvigajo glave, Darfurju, Baskiji ter kjerkoli drugod ‐ da, tudi na Kosovu?! Napovedi srečnega konca, ko se bo končalo nasilje, postajajo impotentna posebnost uradnih sporočil, ki jim ljudje ne verjamejo, vendar se tudi ne upirajo, kajti resnica je preveč kruta.