Vojaki, ki so jih vlade prvega tabora poslale, da bi prekinile fundamentalistično nasilje v Aziji in Afriki, bi morali biti steber miru in napredka ter po sami svoji definiciji človekoljubni in miroljubni. Sedaj ni več odredov teh sil, ki ne bi bile ‐ zaradi okrutnosti sovražnika in njegove neprizanesljivosti ‐ prisiljene, da poškodujejo in tudi neusmiljeno ubijajo tiste, ki so jih prišli reševat. Ne le Američani, pri katerih se okrutnost po Vietnamu nekako že pričakuje, tudi Angleži (no, bivša kolonialna sila), in drugi so že vpleteni v začarani krog nasilja.