Inštituti, kot so na primer Inštitut za javno upravo, Inštitut za primerjalno pravo, Inštitut za upravno pravo ali Inštitut za gospodarsko pravo, ceno zaračunajo na podlagi tarife za svetovalno uro, se pravi na podlagi tega, koliko časa so porabili za pripravo posameznega predpisa. Ker se obsežnejši predlogi zakonov pripravljajo vsaj dve leti, številke letijo v nebo. Nič čudnega torej, da so omenjeni inštituti med pravniki dobili popularno ime 'inštituti za pranje denarja'.