Opisal je nehumanost razmer v kampu, kjer naj bi ugrabljeni vsako noč spali za vrat privezani na druge talce. Povedal je še, da se veliko giblje, da piše, izrezuje članke iz časopisov, posluša radio in da za zdaj pri njej ni opaziti stockholmskega sindroma (ko žrtev postane tako odvisna od ugrabitelja, da naposled preide na njegovo stran). » je še vedno močna in enako odločena, da bo preživela, a je vseeno, ko jo je nekega dne zajela globoka žalost, strgala zvezek, v katerega sicer redno piše,« je še dodal Pinchao za AFP.