Zapletlo se je tudi glede izbrisanih, saj se je ZLSD znašla v paradoksalnem položaju. Bila je edina od parlamentarnih strank, ki je vse od leta 1991 zagovarjala mnenje, da je treba urediti vprašanje izbrisanih, hkrati pa sta leta 2003, ko je ustavno sodišče odločilo, da je treba vsem izbrisanim, ne glede na to, kdo so, popraviti krivice, dva njena politika delovala v nasprotju s temi stališči. Prvi je bil takratni notranji minister, drugi pa predsednik parlamenta, ki je ‐ hote? ‐ zamudil rok, v katerem bi lahko ustavil skrajno sporni referendum o izbrisanih.