se je kot »politik konsenza« še bolj profiliral, ko je postal predsednik parlamenta, med letoma 2000 in 2004. Sam priznava, da je takrat, ko se je znašel v koliziji interesov, ki jo je povzročalo sočasno vodenje ZLSD in parlamenta, dajal prednost slednjemu. Takrat je pokazal tudi, kako močna je lahko funkcija predsednika parlamenta.