Slabše je to, da pri iskanju konsenza največkrat ni imel vsebinskega stališča ‐ šlo mu je le za doseženi kompromis. Strpnost, ki gre na račun tretjih in v kateri sam nič ne izgubim, pa po mojem mnenju ni prava strpnost.“
se je kot »politik konsenza« še bolj profiliral, ko je postal predsednik parlamenta, med letoma 2000 in 2004.