Njegov takratni politični sopotnik, nekdanji izvršni direktor LDS ,pravi, da je ob vsem tem pri Pahorjevemu ravnanju hkrati opažal pozitivno in ne tako pozitivno lastnost: „Tisto, kar sem pri njem videl kot pozitivno, je bilo to, da je bil pripravljen iskati konsenz in je bil znotraj tega iskanja neizmerno strpen. Slabše je to, da pri iskanju konsenza največkrat ni imel vsebinskega stališča ‐ šlo mu je le za doseženi kompromis. Strpnost, ki gre na račun tretjih in v kateri sam nič ne izgubim, pa po mojem mnenju ni prava strpnost.“