Na notranjepolitično prizorišče je stopil šele ob koncu mandata vlade, ko je po odstavitvi za pol leta prevzel vodenje zunanjega ministrstva. Ko se je proti potegoval za stolček prvega moža stranke, je znal povedati tudi, kdo »kokodajsa«, pri širšem krogu desnosredinskih volivcev mu lahko koristi priznanje, da je precej sodeloval z in se tudi zjokal, ko je umrl. Njegovi nasprotniki mu lahko vnovič očitajo, da je do zadnjega služboval kot tiskovni predstavnik v jugoslovanskem zunanjem ministrstvu.